»Rade, jaz hočem svojega sina, ta, ki je v filmu, ta ni moj sin. Želim tebe in stik s teboj.«

»Razumite me, ne bom komentiral.«

»Naš Rac je poznal vse skrivnosti gledališke umetnosti in še kaj več. Imel je nekaj posebnega. Nekaj, česar se ne da naučiti in kar imajo le redki na svetu – božanski navdih.«

»Dragi Rade, ne veš, ne moreš vedeti in nikoli ne boš vedel, koliko si me osrečil s svojim pismom, kakor pravijo: kot da bi me sonce ogrelo!«

»Ne, ti si na vrsti, da začneš igro!«

»V čast mi je, da sem te poznal, se smejal s tabo, delal s tabo in osem sijajnih let gledal tvoj nenadomestljivi talent. To boli. Prekmalu si nas zapustil.«

»Kaj hočeš povedati? Nič se ne dogaja. Ne vem, o čem govoriš. Izmišljuješ si stvari! Nora si, to se dogaja. Svetujem ti obisk pri psihiatru.«

»Na naslovnici te številke bo najbolj pozitivna oseba, kar jih poznam.«

»Najraje bi kupil kaj za šolo. Če bi te poznal, bi ti poslal šopek sveže ošiljenih svinčnikov.«